Obupno potrebujemo nove scenarije

Pogosto slišimo, da se nam trenutno v realnem življenju dogaja tisto, kar smo bili navajeni gledati v hollywoodskih distopijah. Katere vrste filmov torej zdaj gledamo v realnem življenju?

 

Ko so mi prijatelji iz Združenih državah sporočli, da so prodajalne orožja razprodale zaloge celo hitreje od lekarn, sem si skušal predstavljati sklepanje kupcev: verjetno so se zamišljali kot skupino ljudi, ki je varno izolirana v svoji dobro založeni hiši in jo s puškami brani pred lačno okuženo množico, kot denimo v filmih o napadih živih mrtvecev … (Lahko si zamislimo tudi manj kaotično verzijo tega scenarija: elite bodo preživele v svojih varovanih območjih, kot v filmu Rolanda Emmericha 2012, kjer preživi le par tisoč izbranih, vstopnina pa je milijarda dolarjev na osebo …).

 

Še en podobno katastrofičen scenarij mi je prišel na misel, ko sem prebral naslednjo novico: »Države, ki izvajajo smrtno kazen, so zahtevale sprostitev zalog zdravil za obolele s covidom-19. Vrhunski zdravstveni strokovnjaki so podpisali pismo, v katerem trdijo, da bi lahko nujno potrebna zdravila, ki jih uporabljajo v smrtonosnih injekcijah, ‘rešila življenja stotin ljudi’.« 1

 

Seveda sem razumel, da gre za to, da bolnikom olajšajo bolečino, ne pa, da jih ubijejo. Pa vendar sem se za trenutek spomnil distopije Soylent Green (1973), ki se dogaja na post-apokaliptični prenaseljeni Zemlji in kjer imajo starejši državljani, ogorčeni nad življenjem v tako degradiranem svetu, možnost »vrnitve v Božji dom«: v vladni kliniki sedejo na udoben sedež, med gledanjem prizorov neokrnjene narave pa jih postopoma in neboleče uspavajo. Ko so nekateri ameriški konzervativci predlagali, da bi veljalo življenja tistih nad 70 let žrtvovati za to, da bi spet zagnali gospodarstvo in rešili ameriški način življenja – bi mar opcija, ki jo uprizarja film, ne bila »human« način za dosego tega cilja?

A nismo še tam. Ko se je koronavirus pričel širiti, je prevladovala ideja, da gre za kratko nočno moro, ki bo minila, ko se bo pomladi segrelo – filmska referenca je bila torej krajši napad (potres, tornado), katerega funkcija je, da nas pripravi do tega, da pričnemo ceniti, v kako prijetni družbi živimo. (Podvrsta te verzije je zgodba o znanstvenikih, ki v zadnjem trenutku rešijo človeštvo z iznajdbo uspešnega zdravljenja (cepiva) proti okužbi – kar je danes prikrito upanje večine med nami.)

 

Zdaj, ko smo prisiljeni priznati, da bo epidemija ostala z nami (vsaj) nekaj časa in da bo temeljito spremenila celotno naše življenje, se tu in tam pojavlja nek drug filmski scenarij: utopija, zamaskirana v distopijo. Spomnite se Poštarja Kevina Costnerja, post-apokaliptičnega mega-flopa iz leta 1997, katerega dogajanje je postavljeno v leto 2013, petnajst let po tem, ko je nek nedoločen apokaliptični dogodek temeljito prizadel človeško civilizacijo in uničil večino tehnologije.

Film sledi zgodbi brezimnega nomadskega potepuha, ki naleti na uniformo starega uslužbenca ameriške pošte – in prične raznašati pošto med razmetanimi vasmi, češ da deluje v imenu »Obnovljenih Združenih držav Amerike«. Ko ga pričnejo oponašati tudi drugi, se skozi to igro postopoma ponovno vzpostavi osnovno omrežje ustanov Združenih držav … Utopija, ki vznikne po ničelni točki apokaliptičnega uničenja, so natanko Združene države, kakršne imamo danes, le da so očiščene svojih post-modernih ekscesov: skromna družba, v kateri so osnovne vrednote našega življenja znova v celoti uveljavljene.

 

Vsi ti scenariji zgrešijo zares nenavadno reč glede koronavirusne epidemije, namreč njen ne-apokaliptični karakter: ne gre niti za apokalipso v običajnem pomenu skrajnega uničenja našega sveta, še manj pa za apokalipso v izvirnem pomenu razodetja neke dotlej skrite resnice. Drži, naš svet razpada, toda ta proces razpadanja kar traja brez konca na vidiku. Ko število okuženih in umrlih narašča, naši mediji ugibajo, kako daleč od vrha smo: smo že tam, bomo v tednu ali dveh? Vsi željno pričakujemo vrh epidemije, kot da se bo po njem postopno vse vrnilo v normalo – a kriza se kar vleče in vleče. Morda pa moramo zbrati pogum in se sprijazniti s tem, da bomo ostali v viralnem svetu, ki mu grozijo epidemije in okoljske motnje. Morda, četudi bo cepivo proti virusu odkrito, bomo še naprej živeli pod grožnjo druge epidemije ali ekološke katastrofe. Prebujamo se iz sna, da se bo epidemija izpuhtela v poletni vročini. Nobenega jasnega dolgoročnega izhodnega načrta ni – edina debata je o tem, kako postopno omiliti ukrepe zapore. Ko bo epidemija enkrat vendarle uplahnila, bomo vse preveč utrujeni in izčrpani, da bi v tem sploh še lahko uživali … Za kateri scenarij gre? Naslednje vrstice, ki zarisujejo možno zgodbo, so bile objavljene v vplivnem britanskem dnevniku v začetku aprila:
»Na mizo bo treba dati radikalne reforme, takšne, ki sprevračajo prevladujoče politične usmeritve zadnjih štirih desetletij. Vlade bomo morale sprejeti aktivnejšo vlogo v gospodarstvu. Javne službe morajo dojeti kot investicijo, ne pa strošek, ter poiskati načine, kako narediti trg delovne sile manj negotov. Prerazporeditve bodo spet na dnevnem redu, privilegiji starejših in bogatejših pa postavljeni pod vprašaj. Politike, ki so še nedavno bile proglašane za ekscentrične, denimo temeljni dohodek in davek na bogastvo, bo treba resno upoštevati.« 2

 

Je to pogrevanje manifesta britanskih Laburistov? Ne, to je odlomek iz uvodnika v Financial Times. Na podoben način tudi Bill Gates kliče po »globalnem pristopu« v spopadu z boleznijo in svari, da se bo virus, če se bo neovirano širil po državah v razvoju, vrnil in bogatejše države udaril v prihodnjih valovih.
»Celo če bogatejšim narodom uspe upočasniti bolezen v naslednjih nekaj mesecih, se lahko covid-19 vrne, če pandemija drugod ostane dovolj huda. Videti je, da je le vprašanje časa, preden en del planeta ponovno okuži drugega. /… / Trdno verjamem v kapitalizem – toda nekateri trgi v času pandemije preprosto ne funkcionirajo, pri čemer je trg življenjske zaščitne opreme očiten primer 3

 

Naj so še tako dobrodošli, so te napovedi in predlogi vendarle vse preskromni: veliko več moramo zahtevati. Na osnovni ravni moramo preprosto zaobiti logiko profitabilnosti in pričeti razmišljati o zmožnosti družbe, da mobilizira svoje vire, da bi sploh lahko delovala. Virov imamo dovolj; gre za to, kako jih alociramo neposredno, onstran tržne logike. Zdravstvena nega, globalna ekologija, proizvodnja in dobava hrane, preskrba z vodo in elektriko, neovirano delovanje interneta in telefona – to mora ostati, vse drugo je drugotno.

 

To pa pomeni tudi dolžnost in pravico države, da mobilizira posameznike. V Franciji (a ne samo tam) imajo problem: čas je za obiranje pomladne zelenjave in sadja. Praviloma so za ta dela tisoči sezonskih delavcev prišli iz Španije in drugih držav. Kdo pa bo to delal zdaj, ko so meje zaprte? Francija že išče prostovoljce, ki bi nadomestili tuje delavce – a kaj, če niti teh ne bo dovolj? Hrana je nujno potrebna – in kaj, če bo mobilizacija edini način?

 

Alenka Zupančič je to enostavno in jasno povedala 4: če lahko celovita solidarna reakcija na pandemijo povzroči večjo škodo kot sama pandemija, mar ni to znamenje, da je nekaj hudo narobe z družbo in ekonomijo, ki ne moreta vzdržati takšne solidarnosti? Zakaj bi sploh morali izbirati med solidarnostjo in ekonomijo? Mar ne bi moral naš odgovor na to alternativo biti podoben kot tisti »Kavo ali čaj? Ja, prosim!«. Ni pomembno, kako bomo imenovali novi red, ki ga potrebujemo, komunizem ali ko-imunizem (kakor je Peter Sloterdijk predlagal za kolektivno organizirano imuniteto pred viralnimi napadi), poanta je enaka.

 

Ta realnost ne bo sledila nobenemu od že zamišljenih filmskih scenarijev, temveč obupno potrebujemo nove scenarije, nove zgodbe, ki bodo vsem nam omogočile neke vrste kognitivno mapiranje, realistično in obenem ne-katastrofično smer, kam nam je iti. Potrebujemo obzorje upanja, potrebujemo nov, post-pandemičen Hollywood.

 

1. https://www.theguardian.com/us-news/2020/apr/13/death-penalty-states-coronavirus-stockpiled-drugs

2. https://www.ft.com/content/7eff769a-74dd-11ea-95fe-fcd274e920ca

3. https://www.msn.com/en-gb/news/coronavirus/coronavirus-bill-gates-calls-for-global-agreements-on-masks-treatments-and-vaccines/ar-BB12uCm4?li=BBoPRm

4. Zasebna komunikacija

Objavljeno 15. aprila 2020 v The Spectator. Angleški izvirnik dostopen na https://www.spectator.co.uk/article/the-future-will-not-follow-any-of-the-already-imagined-hollywood-movie-scripts. Prevedel Stojan Pelko.

Comments are closed.