Novo normalno je vedno abnormalno

Razen tega, da je «novo normalno» jezikovna grdoba, gre za nevaren poskus normalizirati reči, ki so civilizacijsko nesprejemljive: denimo, da je cerkev nad kinom in gledališčem

 

Raziskave pričajo o tem, da Hrvati malo berejo. Ne potrebujemo raziskav, da bi opazili, da jim tudi govorjenje hrvaščine ne gre najbolje. Le redki med njimi se zavedajo, da sta ti dve zadevi povezani: malo branja pomeni težave z govorom.

In potem se vsake toliko pojavijo okorne in grčaste fraze, robate besede, s katerimi javne osebnosti, blebetala in blebetalke na komercialnih in na tisti eni državni televiziji, za njimi pa tudi vladajoči politiki, poskušajo izraziti neko novo stanje ali vsaj malo drugačen pojav.

 

Praviloma gre za dobeseden prevod iz angleščine (saj je to jezik, ki ga je na hrvaški ravni mogoče znati tudi brez branja, četudi ga oblikujejo in razvijajo tisti njegovi naravni govorci, ki še kako berejo), najpogosteje posvojen prek naslova v kakšnem tujem ali domačem tabloidu ali toaletoidu. In še eno pravilo je: za to domnevno novo stanje in za drugačen pojav obstajajo v hrvaščini od nekdaj besede in fraze, le da jih naša neberoča svojat preprosto ne pozna.

 

Najnovejša fraza, ki te dni preplavlja javni prostor in deluje bolj infektivno in virulentno od covida-19, je «novo normalno». Gre za predpostavko, ki se je ne sme preizpraševati, saj je tako ukazal Krizni štab, da je epidemija preobrazila svet, da je fizična razdalja (ki ji policajminister Božinović in primarij Capak rečeta socialna distanca) imperativ vseh prihodnjih medčloveških odnosov in da bo to vplivalo na vsa politična, kulturna in civilizacijska načela, na katerih je doslej temeljil naš svet.

 

Ni več torej ne svobode gibanja ne svobode govora ne svobodne izbire, če je kaj od tega v neskladju s proti-epidemijskimi ukrepi. Če pa je v neskladju s proti-epidemijskimi ukrepi, bosta odredila policajminister in primarij – in tako bodo gledališke in kino predstave grožnja narodovemu zdravju ter zategadelj strogo prepovedane, medtem ko bodo verski obredi, ki jim Božinović na dnevni konferenci Kriznega štaba reče «svete maše», dovoljeni in celo priporočeni.

 

Že res, da ga ni ne vatikanskega ne teheranskega epidemiologa, ki bi zmogel pojasniti, zakaj in kako sveti obred ni kužen, profani obred pa je, in od kod le virusu, ki ne le, da nima ne pameti ne duha, ampak celo ni znano, ali je sploh živo bitje, zavest o razliki med cerkveno in gledališko predstavo; od kod virusu, sprašujem primarija Capka in doktorico Markotić, pobožnost, da ne okuži vernikov v trenutkih molitve?

 

Pri tem lahko povsem zanemarimo nekaj, kar je v normalni družbi in med beročimi ljudmi veliko pomembneje od vseh epidemioloških vprašanj: mar ni Hrvaška z odločitvami Kriznega štaba, vlade ali kogar pač že, vprašanja duha, duhovnosti in žive, obredne igre, odredila za monopol katoliške cerkve – oziroma, bodimo pošteni, za oligopol, ker je tudi drugim verskim skupnostim, denimo pravoslavnim in muslimanom, dovoljeno, da izvajajo, kakor jim reče Božinović, «svete maše» – medtem ko so vsem drugim javni obredi duha in duhovnosti prepovedani?

 

Ker, veste, gledališče in kino, kakor tudi predstavitve knjig in pesniški večeri, so javni obredi duha in duhovnosti – tako kot so to tudi pravoslavna bogosluženja, muslimanski džuma namazi in katoliške svete maše. Razlika je zgolj in samo v tem, da so eni obredi profani, drugi pa sveti.

 

Pa vendar so bili celo v srednjem veku, celo v Francovi Španiji in v Homeinijevem Iranu, dveh najbolj izpopolnjenih verskih državah v dvajsetem stoletju, profani obredi dovoljeni. Kaj neka skupnost, kaj neka država, kaj nek Krizni štab povedo o sebi, ko legalizirajo svete, prepovedujejo pa profane duhovne obrede? Če bi ne bili dobre volje, ker v resnici nimamo prav veliko razlogov za dobro voljo, bi rekli, da tako uresničujejo ideal države in družbe po svoji meri.

 

Če pa bi bili ravno pri volji, bi morda v slogu božinovićevsko-capkovskega pogleda na stvari benevolentno sklepali, da ti ljudje, kot tudi večina Hrvatov, bolj malo berejo. In potem jih je od nebranja prijelo, da prepovejo nekaj, kar bi zaradi proti-epidemioloških razlogov smeli prepovedati le, če bi prepovedali tudi tisto drugo. Če je torej Božinović dovolil katolikom in celo muslimanom, da imajo «svete maše», potem mora Božinović dovoliti tudi kino.

 

A v resnici se danes sploh nismo namenili pisati o tem, temveč o nečem drugem. Nismo hoteli niti o tem, da se situacija, v kateri se domnevno zaradi proti-epidemioloških pobud in razlogov suspendirajo človekove pravice in svobode in v kateri je profana duhovnost izgnana iz javnega prostora s tem, ko so prepovedani vsi njeni obredi, skuša spremeniti v trajno normo in v nekaj, kar je «novo normalno». Nismo torej hoteli govoriti o vsebini; hoteli smo govoriti o formi te neizgovorljive, žaljive in idiotizirajoče grdobe.

 

Kar je normalno, nikakor ne more biti novo. Sploh pa ne v tem in takšnem kontekstu. Roko na srce: ne vem, kateri kontekst bi sploh dovolil, da bi k besedi normalno sodila beseda novo. A če bi že želeli, magari kot nesmisel, izreči frazo v hrvaščini, potem bi ta fraza bila kvečjemu «nova normalnost», nikakor pa ne «novo normalno».

 

In potem bi kot nadgradnjo nesmisla ali kot poskus opravičila in pojasnila revolucionarnih preobrazb družbe pod krinko proti-epidemijskih ukrepov lahko naštevali elemente «nove normalnosti». Nikakor pač ne novega normalnega. Ker se temu po hrvaško tako pač ne reče.

 

Forma seveda nikoli ni ravno nevtralna do vsebine. V grdobi fraze «novo normalno» ne gre le za neznanje hrvaškega jezika, izšlo iz kroničnega nebranja, ampak gre tudi za grdobo mišljenja. Kar je normalno oziroma kar je – uporabimo še mi grdobo – «staro normalno», ni stvar enkratnega dogovora niti proizvod nekakšne capkovske in božinovićevske enkratne politične ali epidemiološke zavesti.

 

Na tem «starem normalnem» temelji ne le naša evropska civilizacija, ampak tudi naša človečnost in pismenost. Temu se seveda lahko odpovemo. To se dogaja v časih vojne, epidemije, potresa, apokalipse … Se pravi, v nenormalnih situacijah.
Toda ideja, da bi načela, ki se uporabljajo ali sprejemajo v nenormalni situaciji, lahko ali celo morala postati normalna, je nevarna in ekstremistična.

 

Recimo, v času epidemije ima človek poleg tega, da je sebi in svojim bližnjim dolžan paziti, da se ne okuži, tudi določen dolg do družbe, ki se ji bo znašel na grbi, če bo zbolel. To je norma v povsem nenormalni situaciji – ne more pa postati ne «novo normalno» niti element neke nove normalnosti. Samo sredi velike epidemije, denimo v Lombardiji, ko vsenaokrog umirajo stotine ljudi, ima obveza do lastnega zdravja zvezo s skupnostjo.

 

Tisti trenutek, ko epidemija pade, se ta obveza, ne glede na vse krizne štabe, prva ukinja. Kajti le v nacistični Nemčiji je bilo zdravje zaukazano kot patriotska obveza slehernega čistokrvnega Nemca. In to je bilo tisto «novo normalno», le da v neki drugi, nemški jezikovni grdobi.

 

Človek dolguje sebi in svojemu zdravemu razumu, da ima nenormalno stanje, kolikor dolgo že to traja, za nenormalno. Covid-19, ta mala zverinica, ki je na pol poti med živim in neživim, ne prinaša prav nobene revolucionarne spremembe celemu svetu.

 

Covid-19 sam po sebi niti ni problem, saj le razkriva že prej obstoječi problem kapitalističnega reda (cepiva in zdravila ni samo zato, ker se za predhodne koronaviruse niso izplačali). Covid-19, ne glede na to, koliko bo že trajala ta famozna virusna afera, z epidemijo in drugimi spremljevalnimi pojavi, nikakor ne more postati element civilizacijske normalnosti. Novo normalno je vedno abnormalno.

 

Objavljeno 5. maja 2020 v Jutarnjem listu. Hrvaški izvirnik dostopen na https://www.jutarnji.hr/komentari/pise-miljenko-jergovic-novo-normalno-je-vazda-abnormalno-rijec-je-o-opasnom-pokusaju-da-se-normaliziraju-stvari-koje-su-civilizacijski-neprihvatljive/10272565/ Prevedel Stojan Pelko.

Comments are closed.