Kriza novega populizma

Ponavadi obtožujemo ljudi, da samo govorijo, namesto da bi nekaj storili; sedanji protesti so natanko nasprotje: ljudje se vedejo nasilno, ker nimajo pravih besed, da bi izrazili svojo stisko.

 

Svetovni red, kakršnega smo poznali, razpada. Države prekinjajo stike s Svetovno zdravstveno organizacijo in drugimi mednarodnimi organizacijami, odpovedujejo stare sporazume o oboroževanju. Trump je napovedal, da namerava napotiti vojsko na ulice ameriških mest, Kitajska govori o možni vojaški invaziji na Tajvan, Putin je izjavil, da zna Rusija uporabiti jedrsko orožje tudi, če bo napadena s konvencionalnim. V skladu s tem je bilo pričakovati, da bodo nacionalistični populisti izrabili priložnost covid-epidemije in spremenili svoje države v izolirane fevde, usmerjene proti tujim sovražnikom – a se ni izšlo, saj se je njihovo hvalisanje sprevrglo v razkritje njihove vulgarne nemoči in nekompetentnosti. Poglejmo tri velike avtoritarne populiste; kakor je poudarila Angela Dewan, so »Trump, Putin in Bolsonaro odkrili, da si s svojimi populističnimi priročniki ne morejo pomagati pri koronavirusu« (pa tudi Boris Johnson ne, ki prav tako igra na populistično karto):
»Pandemija korona virusa bi lahko bila trenutek slave za svetovne populistične voditelje. Gre za obdobje pregretega strahu in tesnobe – čustev, ki jim gredo tipično v prid. A zgodilo se je prav narobe: nekateri populisti so se znašli povsem nemočni pred izbruhi, ki so grozili njihovim državam. Združene države, Brazilija in Rusija imajo danes najvišje število primerov korona virusa na svetu – in ko se smrtni davek še naprej povečuje, njihova gospodarstva trpijo uničujoče udarce.« 1

 

Donald Trump se je znašel v prav posebni zagati, ko so se covid krizi pridružili protesti proti umoru Georgea Floyda. Epidemija je odzvanjala v protestih: Floydove zadnje besede »Ne morem dihati« so pogosto tudi zadnje besede bolnikov, ki umirajo zaradi covida. Povezava je očitna: veliko višji odstotek črncev kot belcev je žrtev tako policijskega nasilja kot okužbe s covidom. Ta zmešnjava je Trumpa očitno vrgla iz tira: ne zmore ponuditi združevalne vizije, izvesti geste voditelja v položaju, ki zahteva voditelja – pošten opis težavnosti situacije z vsaj nekaj upanja in vizije. Ali kot je zapisal Robert Reich2: »Oproščeno vam bo, če morda niste opazili. Njegovi verbalni izstrelki so glasnejši kot kdajkoli, toda Donald Trump ni več predsednik Združenih držav.« Ko je v trenutku, ko policija in Nacionalna garda nista mogla zagotoviti miru, zagrozil, da bo poslal redno vojsko zadušit proteste z njeno »neskončno močjo«, je postal zagovornik in spodbujevalec državljanske vojne.

 

Toda za katero vojno gre? Ena razsežnost trenutnih protestov v ZDA ni dovolj poudarjena, četudi je absolutno ključna: nezadovoljstva, ki poganja proteste, ne moremo umestiti v območje »kulturne vojne« med politično korektno liberalno levico in populističnimi neo-konzervativci. Drža liberalne levice do protestov je naslednja: »da« dostojnim mirnim protestom, toda »ne« skrajnim razbijaškim izpadom in ropanju. V nekem osnovnem pomenu imajo seveda prav, a zgrešijo pomen nasilnih izpadov: ti so odziv na dejstvo, da miroljubna liberalna pot postopnih političnih sprememb ni delovala – in da sistemski rasizem v ZDA še kar vztraja. Kar izbruhne v nasilnih protestih je ravno jeza, ki ne najde ustreznega zastopnika v političnem prostoru.

 

Ravno zato je toliko predstavnikov establishmenta, ne samo liberalcev, ampak tudi konzervativcev, odkrito kritičnih do Trumpove agresivne drže do protestnikov: establishment si obupno prizadeva kanalizirati proteste v koordinate večnega »boja proti rasizmu«, ene tistih liberalnih neskončnih nalog. Pripravljeni so priznati, da nismo storili dovolj, da je pred nami še dolgotrajno in težko delo … vse, samo da bi preprečili hitro radikalizacijo protestov – ne morda v še več nasilja, temveč njihovo preobrazbo v avtonomno politično gibanje s platformo, ki se bo jasno razločila od liberalnega establishmenta. Kakor je zapisal Matthew Flisfeder: “Česar se moramo naučiti, ni, kako biti post-human, ampak kako biti pravično post-kapitalističen.3 Post-humanizem je konec koncev le še ena verzija naše nezmožnosti, da bi mislili post-kapitalizem. Če naj parafraziram Freda Jamesona, si je lažje predstavljati vse človeštvo, digitalno povezano, z ožičenimi možgani in z izmenjavo izkušenj v nekakšnem globalnem samozavedanju, kakor pa kakršenkoli premik onstran globalnega kapitalizma.

 

Nasilni protesti so vrnitev potlačenega naših liberalnih družb: simptom, ki udejanji tisto, kar ne zmore biti formulirano z besednjakom liberalnega multikulturalizma. Ponavadi obtožujemo ljudi, da samo govorijo, namesto da bi nekaj storili; sedanji protesti so natanko nasprotje: ljudje se vedejo nasilno ker nimajo pravih besed, da bi izrazili svojo stisko.

 

Če znova parafraziramo dobri stari Brechtov rek »Kaj je rop banke v primerjavi z ustanovitvijo banke!« – kaj je direktna rasistična obscenost v primerjavi z obscenostjo liberalca, ki prakticira multikulturno toleranco tako, da mu dovoljuje, da obdrži vse svoje rasistične predsodke! Ali kot je Van Jones rekel na CNN: »Ne rabi nas skrbeti rasistični belec, ki je v Ku Klux Klanu. Bojmo se bele liberalne podpornice Hillary Clinton, ki sprehaja svojega psa po Centralnem parku in ki vam bo takoj rekla ‘Oh, ne zmenim se za raso, rasa zame ni problem, na vse ljudi gledam enako in prispevam za humanitarne reči’ – a tisto minuto, ko bo kot črnega zagledala moškega, ki ga ne spoštuje ali ima kaj proti njemu, bo kot orožje uporabila raso, kot da bi se tega učila pri Aryan Nation.« 4

 

Pa vendar je primer, ki ga navaja Jones, kompleksnejši. Če se bela ženska počuti nelagodno, ko opazi, da se ji približuje črn moški, in zato v strahu, da jo bo oropal, tesneje zgrabi svojo torbico, jo bo politično-korekten kritik obtožil, da se vede na osnovi rasnih predsodkov. Na kar bo populist nove desnice odvrnil, da je bil njen strah verjetno upravičen, saj jo je nekoč že oropal črn moški – in na to ni dovolj zgolj odgovoriti, da se je treba vprašati, kateri socialni vzroki so črnega moškega potisnili v takšno dejanje. Celo kadar politično-korekten kritik to stori, uporabi ta argument le zato, da bi opral krivde in tako desubjektiviziral črnega roparja: ropar ni kriv, ker ni v celoti odgovoren za svoja dejanja, ampak je produkt nesrečnih okoliščin (medtem ko je beli rasist obravnavan kot moralno polno odgovoren in zato obravnavan kot prezira vreden). To je res žalostna izbira za tlačenega črnca: ali si subjektivno manjkav (rasizem) ali pa si produkt objektivnih okoliščin (politično-korekten liberalec). Kako se izviti iz te zagate? Kako preobraziti slepi srd v novo politično subjektivnost?

 

Prvi korak v to smer so storili kar nekateri policisti sami. Številni, vključno s šefom njujorške policije Terenceom Monahanom, so pokleknili skupaj s protestniki. To prakso so že pred desetletji vpeljali ameriški športniki, ko je zanje kot dobitnike zlatih medalj igrala ameriška himna. Sporočilo te geste je bilo opozorilo na rasno neenakost v njihovi lastni državi – in ta znak nespoštovanja nacionalne himne je pomenil, da se zmagoviti športnik ni pripravljen v celoti poistovetiti z Združenimi državami: »to ni moja država.« Nič čudnega, da so Kitajci z veseljem poročali o protestih v ZDA, beroč jih kot ponovitev protestov v Hong Kongu – ena od glavnih zahtev kitajskih oblasti je bila, da Hong Kong ne sme dovoliti nespoštljivega odnosa do kitajske nacionalne himne in drugih državnih simbolov Kitajske.

 

Poklek ima še en pomen, še posebej, če pokleknejo tisti, ki delujejo v imenu represivnega aparata oblasti: je znak spoštovanja protestnikov, četudi z nekaj samo-ponižanja. Če ta pomen kombiniramo z osnovnim sporočilom »ta Amerika (za katero moram službeno delovati) ni moja država«, dobimo cel pomen te geste: nikakor običajen anti-amerikanizem, temveč zahtevo za nov začetek, za drugačno Ameriko. Zato moramo naslov nedavnega komentarja na CNN – »So ZDA še vedno svetovni moralni voditelj? Ne po tem, kar je Trump storil ta teden« 5 – še zaostriti: zdaj vidimo, da ZDA nikoli niso bile moralni voditelj sveta, saj potrebujejo radikalno etično-politično obnovo, daleč onstran levo-liberalne vizije tolerance.

Zarisati moramo jasen kontrast med protestniki proti karanteni in protestniki Black Lives Matter: četudi protestniki proti karanteni protestirajo v imenu univerzalne svobode in dostojanstva, medtem ko so Black Lives Matter protesti usmerjeni proti nasilju nad določeno rasno skupino, in četudi nekateri policisti verjetno simpatizirajo s protesti proti karanteni, »je ideja, da bi policiste povabili, naj se pridružijo enim, smešna, navkljub njhovi zatrjevani univerzalnosti, medtem ko drugi izrekajo dobrodošlico policiji, četudi so videti le kot posamična borba.« 6
Skratka: »univerzalni« proti-karantenski protesti vsebujejo prikrit spin proti beli identiteti, medtem ko so Black Lives Matter protesti dejansko univerzalni: danes je v ZDA edini način boja proti rasizmu z zares univerzalne pozicije, da prepoznamo proti-črnski rasizem kot »singularno univerzalno« – kot tisti partikularen primer, ki nam ponuja ključ za univerzalnost.

 

V svojih knjigah sem pogosto citiral tole staro šalo iz nekdanje Nemške demokratične republike. Nemški delavec dobi delo v Sibiriji. Ker se zaveda, da mu bodo vso pošto cenzurirali, predlaga prijateljem: »Postavimo si pravilo: če bo pismo, ki ga boste prejeli od mene, napisano z navadno modro tinto, je resnično; če bo napisano z rdečo, je lažno.« Mine mesec dni in prijatelji prejmejo njegovo prvo pismo, napisano z modro tinto: »Vse tukaj je čudovito: trgovine so založene, hrane v izobilju, stanovanja so velika in lepo ogrevana, kinematografi vrtijo zahodne filme – edino, česar primanjkuje, je rdeča tinta.«

 

Natanko to »rdeče črnilo« je tisto, za kar si mora prizadevati protestno gibanje: da bo lahko pravilno formuliralo svoje sporočilo! Ali kot je dejal Ras Baraka, župan Newarka in sin velikega črnskega pesnika Amirija Barake: ne moremo zmagati s puškami; če naj imamo priložnost zmagati, moramo uporabiti knjige.

 

1. https://edition.cnn.com/2020/05/31/world/coronavirus-trump-bolsonaro-putin-populists-intl/index.html

2. https://www.theguardian.com/commentisfree/2020/may/31/donald-trump-coronavirus-pandemic-george-floyd-minneapolis-tweets

3. Zasebna komunikacija

4. https://www.foxnews.com/media/cnn-van-jones-white-liberal-hillary-clinton-supporter-scarier-kkk

5. https://edition.cnn.com/2020/06/06/politics/us-protests-george-floyd-world-moral-leader-intl/index.html

6. Todd McGowan, zasebna komunikacija

 

Objavljeno 9. junija 2020 v The Independent. Angleški izvirnik dostopen na https://www.independent.co.uk/independentpremium/voices/george-floyd-protests-racism-culture-wars-us-politics-hard-right-liberal-left-a9556401.html?fbclid=IwAR35tHoh0JVHyWLuM8Ahuh56pG1SByOeu5FCAh0qi_LKgKRgaoTCbC6bAE4 Prevedel Stojan Pelko.

Comments are closed.