Enostavne stvari, ki jih je težko storiti

Tradicionalni marksisti so razlikovali med resničnim komunizmom in socializmom kot njegovo prvo, nižjo stopnjo (ko denar in država še obstajata, delavci pa še prejemajo mezde itd.). V Sovjetski zvezi so v šestdesetih letih prejšnjega stoletja imeli debato o tem, do kod so prišli – in sklenili, da čeprav še niso v polnem komunizmu, tudi niso več na nižji stopnji (v socializmu). Zato so vpeljali novo razlikovanje med nižjo in višjo stopnjo socializma … Se mar ne dogaja nekaj podobnega s pandemijo covida? Še kak mesec nazaj so bili naši mediji polni opozoril o drugem, močnejšem valu, ki naj bi grozil jeseni in pozimi. Z novimi izbruhi vsepovsod in rastjo števila okužb se zdaj govori, da še ne gre za drugi val, ampak da se je okrepil prvi val, ki se tako nadaljuje.

 

Ta klasifikacijska zmešnjava le potrjuje, da postaja situacija s covidom resna, saj ponovno beležimo pravo eksplozijo primerov po vsem svetu. Zato je napočil čas, da resno vzamemo preproste resnice, kakršna je denimo ta, ki jo je nedavno napovedal generalni direktor Svetovne zdravstvene organizacije Tedros Adhanom Ghebreyesus:

»Največja grožnja, s katero se soočamo, ni več sam virus. Je prej pomanjkanje voditeljstva in solidarnosti tako na globalni kot na nacionalnih ravneh. Razdeljen svet pandemije ne more premagati. Pandemija covida-19 je preizkus globalne solidarnosti in globalnega voditeljstva. Virus uspeva z delitvami, onesposobimo pa ga združeni.«

 

Vzeti to resnico zares pomeni, da moramo upoštevati ne le mednarodne delitve, ampak tudi razredne delitve znotraj vsake države:

»Koronavirus je zgolj razgalil že prej obstoječo pandemijo revščine. Covid-19 je prispel v svet, v katerem uspevajo revščina, skrajna neenakost in nespoštovanje človeškega življenja in v katerem so pravne in gospodarske politike oblikovane tako, da ustvarijo in ohranijo bogastvo za mogočne, ne pa izkoreninijo revščino.«

 

Sklep: ne moremo obvladati viralne pandemije, ne da bi se spopadli tudi s pandemijo revščine.

 

Potrebujemo psihoanalitično teorijo ideologije

Kako to storiti, je načeloma enostavno: dovolj sredstev imamo, da ustrezno reorganiziramo zdravsteni sistem in tako dalje. Vendar, če naj citiramo zadnjo vrstico Brechtove »Hvalnice komunizmu« iz njegove drame Mati: »Er ist das Einfache, das schwer zu machen ist. / Enostavno stvar je tako težko narediti.« Veliko ovir je, ki delajo stvari težavne, še najbolj od vsega kar sam globalni kapitalistični red. Pa vendar bi se tokrat rad osredotočil na ideološko oviro; ideološko v pomenu pol-zavednih, celo nezavednih drž, predsodkov in fantazij, ki urejajo naša življenja tudi (in še prav posebej) v časih krize. Na kratko, predlagam, da potrebujemo psihoanalitično teorijo ideologije.

 

V svojem delu se pogosto sklicujem na serijo filmov Luisa Buñuela, ki so zgrajeni okrog enakega središčnega motiva – če naj uporabil kar Buñuelove besede – »nepojasnljive nezmožnosti uresničitve enostavne želje«. V Zlati dobi želi par užiti ljubezen, a jima to vedno znova prepreči kakšne neumna nezgoda; v Zločinskem življenju Archibalda de la Cruza hoče junak izvesti enostaven umor, a prav vsi njegovi poskusi propadejo; v Angelu uničenja skupina bogatašev po zabavi ne more prestopiti praga in zapustiti hiše; v Diskretnem šarmu buržoazije želita dva para večerjati skupaj, a jim nepričakovani zapleti vedno preprečijo izpolnitev te enostavne želje; in končno, v Tem mračnem predmetu poželenja imamo paradoks ženske, ki s serijo trikov znova in znova odlaga zaključni trenutek združenja s svojim starim ljubimcem … Ali niso stvari precej podobne tudi z našo reakcijo na covid-pandemijo? Vsi nekako vemo, kaj bi bilo treba storiti, a nam nenavadna usoda to preprečuje.

 

Kolektivna psihoza

Zdaj, ko število okužb s covidom spet raste in ljudi ponovno skrbi, napovedani pa so novi omejevalni ukrepi, te ukrepe spremlja ekspliciten ali vsaj impliciten pogoj: ni povratka k popolnemu lockdownu, javno življenje bo teklo naprej… Ta pogoj odzvanja spontani krik mnogih: »Še enega (lockdowna) ne bi prenesel. Hočem nazaj svoje normalno življenje!« Zakaj? Je bil lockdown zastoj brez dialektike (če naj obrnemo slavni Benjaminov motto »dialektika v zastoju«)?

»Naše družbeno življenje ni v zastoju, kadar moramo ubogati pravila osamitve in karantene: v takih trenutkih (ki so videti kot) zatišja se stvari v resnici radikalno spreminjajo. Zavrnitev lockdowna je zavrnitev spremembe.«

 

Sprenevedanje glede tega ni nič manj kot vrsta kolektivne psihoze. V krikih proti lockdownu slišim nepričakovano potrditev teze Jacquesa Lacana, da je normalnost verzija psihoze. Zahtevati vrnitev v normalnost danes implicira psihotično izključitev realnega virusa. Delamo se, kot da do okužbe sploh ni prišlo. Poglejte zadnje govore Donalda Trumpa: četudi pozna resničen obseg pandemije, govori in dela, kot bi tega ne vedel, ter besno napada »levičarske fašiste« kot glavno grožnjo Združenim državam danes. A Trump je veliko manj izjema kot bi morda mislili. Kot lahko redno beremo v novicah: »Navkljub novim izbruhom okužbe se odpiranje nadaljuje …« V nenadkriljivem trenutku ironije tako vrnitev v normalnost postane vrhovna psihotična gesta, znamenje kolektivne norosti.

 

To seveda ni vsa resnica o psihičnem učinku epidemije. V dobi krize se veliki Drugi (substancialni simbolni red, ki ureja naše interakcije) hkrati razgrajuje, s tem ko izkazuje svojo neučinkovitost, in krepi, ko nas bombardira z natančnimi ukazi, kako se vesti, kaj početi ali česa ne. Tako psihotična izključitev ni edina niti prevladujoče reakcija na epidemijo. Široko razširjena je tudi obsesivna drža 1: mnogi med nami uživamo v ritualnih zaščitnih ukrepih pred nevarnostjo okužbe. Kompulzivno si umivamo roke, ne dotikamo se drugih ali celo sebe ne in čistimo vse površine v naših stanovanjih.

 

»Tako se vedejo obsesionalci: ker je Reč-Užitek prepovedana, naredijo refleksiven obrat in začnejo uživati ravno v ukrepih, ki ohranjajo Reč-Užitek na ustrezni razdalji.«

 

Na tej točki me je med debato na poletni šoli londonske univerze Birkbeck kritizirala Jacqueline Rose: »Kako misliti skupaj sproščanje obscenosti, celo psihoze, v javnem političnem prostoru in vašo stavo na napredne elemente tega trenutka? Ali etika res lahko premaga obscenost? Bojim se, da nas vsa psihoanaliza uči ravno nasprotno.«

 

Mislim, da so stvari tu bolj kompleksne. Perverzna obscenost ni tisti trenutek, ko nezavedno izbruhne na prosto brez sleherne etične regulative, ki bi mu nasprotovala. Že Freud je pisal, da se je ravno v perverziji nezavednemu najtežje približati, zaradi česar je skoraj nemogoče psihoanalizirati perverzneže. Najprej jih je treba histerizirati; njihove varovalke je treba ošibiti z vznikom histeričnih vprašanj. Čemur smo trenutno priča, ko se epidemija kar vleče in vleče, je ravno takšna stopnjevana histerizacija tistih, ki so zavzeli perverzno ali celo psihotično držo. Trump in drugi novi desni populisti razpadajo, postajajo živčni, njihove reakcije so vedno bolj nedosledne, v protislovju s samimi sabo so, preganjajo jih vprašaji. Če se vrnem k Jacqueline Rose: mislim, da sama obscenost že počiva ne določeni etiki; zasleduje določeno držo, ki se je ne da označiti drugače kot etično. Tisti, ki delujejo obsceno, želijo šokirati ljudi s svojimi dejanji in jih na ta način predramiti iz njihovih vsakodnevnih iluzij.

 

»Način, da presežemo to etiko obscenosti, je, da opozorimo na njene nedoslednosti: tisti, ki delujejo obsceno, imajo svoje lastne tabuje; nikoli niso tako radikalni, kot menijo, da so. Ni ga politika danes, ki bi bil bolj stisnjen s potlačitvijo svojega nezavednega od Trumpa – in to ravno takrat, ko misli, da deluje in govori z iskreno odprtostjo, pripovedujoč karkoli mu pride na misel.«

 

Nič ne pomaga, če poznamo nevarnost

Pesimizem Jacqueline Rose je upravičen, a na nekoliko drugačni ravni. Hegel ni rekel zgolj tega, da se ničesar ne naučimo iz zgodovine; napisal je, da je edino, kar se lahko naučimo iz zgodovine, to, da se iz nje nimamo česa naučiti. Seveda se »učimo iz zgodovine« v pomenu odzivanja na pretekle katastrofe, ko jih vključimo v narative možne boljše prihodnosti. Tako so bili po prvi svetovni vojni ljudje skrajno zgroženi in so ustanovili Ligo narodov, da preprečijo prihodnje vojne. A sledila je druga svetovna vojna. Tu sem heglovski pesimist: vsako delo žalovanja, vsaka simbolizacija katastrofe, nekaj zgreši in s tem odpre pot v novo katastrofo. In prav nič ne pomaga, če poznamo nevarnost, ki leži pred nami. Pomislite le na mit o Ojdipu: njegovi starši so vedeli, kaj se bo zgodilo – in katastrofa se je zgodila, ker so se ji poskusili izogniti … Brez prerokbe, ki jim je napovedala, kaj se bo zgodilo, bi ne bilo nobene katastrofe.

 

Preprosto mislim, da nam naša lastna dejanja nikoli niso transparentna: nikoli ne vemo, kaj počnemo, kakor nam tudi prihodnji učinki tega, kar počnemo, niso znani. Hegel se je tega v popolnosti zavedal: tisto, čemur pravi »sprava«, ni zmagoslavje uma, ampak sprevid te tragične razsežnosti našega delovanja; ponižno moramo sprejeti posledice naših dejanj, četudi nismo hoteli, da bi se to zgodilo. Ruski komunisti niso želeli stalinističnega terorja, to ni bil del njihovih načrtov, a se je zgodilo – in po svoje so odgovorni zanj. Kaj če bo ravno tako s korona-pandemijo?

 

»Kaj, če bodo nekateri od ukrepov, s katerimi se borimo proti njej, porodili nove katastrofe?«

 

Ni realnosti brez fantazmatske opore

Tako moramo uporabiti Heglov idealizem na realnost covida. V mislih moramo imeti tudi Lacanovo trditev, da ni realnosti brez fantazmatske opore. Fantazme zagotavljajo okvir za tisto, kar izkušamo kot realnost. Covid-pandemija je kot dejstvo naše družbene realnosti zato tudi mešanica realnega in fantazm: celoten okvir tega, kako jo zaznavamo in se nanjo odzivamo, vzdržujejo različne fantazme o naravi samega virusa, o vzrokih njegovih učinkov na družbo itd. Že samo dejstvo, da je covid skoraj pripeljal svet do zastoja v času, ko je veliko več ljudi umiralo zaradi onesnaženja, lakote in podobnih reči, jasno kaže na to fantazmatsko razsežnost. Vse preradi pozabljamo, da obstajajo ljudje – begunci; ljudje, ujeti v državljansko vojno – za katere je covid-pandemija zanemarljiva manjša težava.

 

Ali to pomeni, da ni upanja? Etienne Balibar se me je prav tako lotil med debato na Birkbeck poletni šoli. Napisal je: »Ideja, da se bodo samo zaradi tega, ker je kriza ‘velika’ (s čimer se tudi sam strinjam), vsi »spopadi« potencialno spojili v enkratno revolucionarno gibanje (če le kričimo ‘Združite se ! Združite se!’ dovolj glasno), se mi zdi nekoliko otročja … Nekaj ovir je pač; ljudje morajo za začetek recimo preživeti …«. Sam pa mislim, da bo neka nova oblika komunizma morala vznikniti ravno, če sploh hočemo preživeti!

 

Če je zadnjih nekaj tednov kaj dokazalo, je ravno to, da globalni kapitalizem ne zmore vzdržati covid-krize. Zakaj ne? Kot je poudaril Todd MacGowan1, je kapitalizem v samem svojem bistvu (po)žrtvovalen. Namesto da bi nemudoma užili svoj dobiček, ga moramo reinvestirati, polno zadoščenje pa je odlagano v neskončnost. V končnici Mozartove opere Don Giovanni zmagoslavno poje: »Giacché spendo i miei danari, io mi voglio divertir. / Ker sem zapravil svoj denar, se hočem zabavati.« Težko si je zamisliti bolj anti-kapitalističen motto.

 

»Kapitalist ne zapravlja svojega denarja, da bi se zabaval, ampak da dobi več denarja. Pa vendar to (po)žrtvovanje ni izkušeno kot tako. Zatajeno je: žrtvujemo se zdaj za poznejši dobiček.«

 

S covid-pandemijo je žrtvovalna resnica kapitalizma prišla na plano. Kako? Odkrito od nas zahtevajo, da žrtvujemo (nekaj) naših življenj zdaj, da bi ekonomija tekla naprej. Pri tem se sklicujem na to, kako so nekateri Trumpovi sledilci neposredno zahtevali, da ljudje, starejši od 60 let, pristanejo, da bodo umrli, da bi pri življenju ohranili ameriški kapitalistični way of life … Seveda so delavci nevarnih poklicev (rudarji, železarji, kitolovci) tvegali svoja življenja že stoletja, če sploh ne omenjamo grozot kolonizacije, ki je izbrisala do polovice prvobitnih ljudstev. Le da je zdaj tveganje dobesedno izrečeno – in to ne samo za revne. Lahko kapitalizem preživi ta obrat? Mislim, da ne; spodnaša namreč logiko neskončno odlašanega užitka, ki mu sploh omogoča, da deluje.

 

Hrbtna stran nezaustavljivega kapitalističnega gona, da proizvaja nove in nove predmete, so naraščajoči kupi neuporabnih smeti, gore rabljenih avtomobilov, računalnikov in podobnih reči, kakršno je slovito »počivališče« letal v kalifornijski puščavi Mojave. V teh rastočih kupih disfunkcionalne »robe«, ki nas osupnejo s svojo neuporabno, inertno prezenco, lahko vidimo kapitalistični gon, ki je obstal. Se mar ni nekaj podobnega zgodilo vsem nam, ko je zaradi karantene zastalo naše družbeno življenje? Reči, ki jih uporabljamo vsak dan – trgovine, kavarne, avtobusi in vlaki in letala – smo videli preprosto ždeti tam, zaprte, odvzeta jim je bila njihova funkcija. Mar nam ni bila tako v našem dejanskem življenju vsiljena svojevrstna epoché? Takšni trenutki morajo spodbuditi našo misel: se je res vredno vrniti k tekočemu delovanju istega sistema?

 

Vendar resnični preizkušnji nista toliko lockdown in osamitev, temveč se pravi test pričenja zdaj, ko se naše družbe začenjajo ponovno premikati. Učinek epidemije covida-19 na globalni kapitalistični red sem nekoč že primerjal s tehniko »petih korakov, ki z dlanjo razpočijo srce« iz zaključnega prizora Tarantinovega filma Kill Bill 2. Poteza vsebuje kombinacijo petih udarcev s konicami prstov na pet različnih točk pritiska na telesu žrtve: žrtev lahko še naprej živi in govori le pod pogojem, če se ne premakne. Ko enkrat vstane in naredi pet korakov, mu raznese srce … Mar ni natanko tako covid-epidemija prizadela globalni kapitalizem? Lockdown in osamitev je relativno lahko prestati, saj se zavedamo, da gre za začasen ukrep, kot bi si vzeli pavzo;

 

»problemi nastopijo, ko moramo izumiti novo obliko življenja, ker na staro ni več povratka. Drugače povedano: zares težki časi prihajajo zdaj.«

 

Čas Kairosa

V še neobjavljenem eseju »Sedanjik 2020« W. J. T. Mitchell bere časovnost epidemije skozi lečo starogrške triade Kronos, Aion in Kairos. Kronos pooseblja neizprosno linearni čas, ki nepopustljivo vodi k smrti slehernega živega bitja. Aion je bog krožnega časa, letnih časov in zodiakovega ciklusa, kača, ki lovi svoj rep, večno vračanje. Kairos ima dvojni značaj grožnje in obljube; v krščanski teologiji je trenutek usodne odločitve, trenutek, ko »novo pride na svet«, kot v primeru Kristusovega rojstva.

 

Pandemijo povečini berejo skozi leči Kronosa in Aiona: kot dogodek v linearnem toku reči, kot trenutek slabe sezone, kot nekaj nizkega, kar se bo slejkoprej obrnilo. Sam upam, da bo pandemija sledila logiki Kairosa: katastrofa, ki nas bo izzvala, da najdemo nov začetek. Za naše liberalce je bil nepričakovan pojav Trumpa tak moment Kairosa: nekaj novega je pretreslo temelje našega ustaljenega reda. Mislim, da je Trump le simptom tega, kar je že bilo narobe v naših družbah, mi pa še čakamo, da se pojavi kaj novega.

 

»Če ne izumimo novega načina družbenega življenja, ne bo le malo slabše, kot je bilo, ampak bo veliko huje.«

 

Moja hipoteza je, da covid-pandemija napoveduje novo dobo, v kateri bomo morali ponovno premisliti prav vse, vključno s tem, kaj sploh pomeni biti-človek; naša dejanja pa bodo morali slediti mislim. Morda moramo danes obrniti Marxovo enajsto tezo o Feuerbachu: v dvajsetem stoletju smo poskušali prehitro spreminjati svet, zato je zdaj nastopil čas, da ga na novo interpretiramo.

 

Objavljeno 20. julija 2020 v The Philosophical Salon, Los Angeles Review of Books. Angleški izvirnik dostopen na http://thephilosophicalsalon.com/the-simple-things-that-are-hard-to-do/.

Prevedel Stojan Pelko.

 

  1. Ta poudarek dolgujem zasebni komunikaciji z Matthewom Flisfederjem.
  2. Todd McGowan, zasebna komunikacija.

Comments are closed.