Bekim Sejranović in razumevanje meje, ki je stekla med nami

Ne gre za žalost, ampak za razliko med zgodovino in usodo, ki nastane, kadar ne premakneš riti, ko gledaš skozi avtobusno šipo.

 

Res se ni vedelo, kdo je dobil nagrado. In morda je to tedaj še imelo kak smisel. Prišli so vsi pisatelji, katerih knjige so se uvrstile v ožji izbor, kar je pomenilo, da zaupajo žiriji in tistemu, ki nagrado podeljuje. Ko v nekem trenutku njihovo ime ne bo izgovorjeno, pač mora obstajati nekaj, kar bo ublažilo vtis, da jim tega res ne bi bilo treba početi in zakaj da se vendar spravljajo v zadrego. Vse pa vendarle dobi smisel, če lahko potem rečeš, da ti nagrade ni dodelil Mirko Kovač, da ti je ni dodelil Filip David, da ti je ni dodelil Andrew Wachtel.

 

Danes verjamem, da sem Bekima Sejranovića prvič srečal prav tedaj, ko je bila oznanjena novica, da je nagrado prejel roman Nikjer, od nikoder. Sedel sem tam, on pa se je pojavil s punco, zelo mlado igralko, in prvo kar sem opazil, je, da nosi prevelike hlače. Za vsaj tri številke prevelike temne žametne hlače, starinsko krojene. Bil je zelo mlad, kakršen bo vedno ostal, tudi ko je šlo zadnja leta težko, ko se je, kot pravijo pri nas, razlezel, ko se je poskušal znebiti nadlog, ki so ga popadle. Toda ta mladost je bila neobičajna. Ni bila ne divja ne razpuščena, celo tedaj ne, kadar je pomenila uživanje vsega tistega, kar mladost uživa proti sebi, vsega tistega, zaradi česar se resnična mladost pogosto ne preživi. Preživijo večinoma tisti, ki nikoli nisi bili mladi.

 

Kaj je bilo neobičajnega v njegovi mladosti? To, da Bekim ljudem ni puščal mučnih spominov in spominjanj, o katerih ne želijo govoriti, ampak bi jih najraje še sami pozabili. Nasprotno, po njegovi smrti so se vsi odpravili na facebook in v časopise z neštetimi anekdotami. Vsaka od teh drobnih priložnostnih zgodb je pričevanje o kakšni njegovi nezgodi in trpljenju, o tem, kako se je lotil lastnega življenja kot bi bilo tuje, pa tudi o tem, kako zgodovina – kajti za nas s strani je to vendarle zgolj zgodovina – Bekimu ni bila naklonjena, in so ga zaradi bosanskega potnega lista z norveško vizo na slovenski meji sneli z avtobusa, ko je s hrvaško književno reprezentanco potoval na nogometno tekmo proti slovenski književni reprezentanci. Ko je on potem pešačil nazaj, kakor pričajo naši pisci, ni nikomur od njih prišlo na misel, da bi se vrnili skupaj z njim. Kar je po svoje celo logično, saj je tisto, kar je bila zanje zgodovina, zanj v tistem trenutku in sploh v celem njegovem življenju, odkar je bil kot bosanski študent na Hrvaškem sredi vojne praktično deportiran na Norveško, bila usoda. Če bi si kdajkoli zaželeli pisati o tem dogodku, ki jih je očitno pretresel, a ne dovolj, bi hrvaški pisci morali napisati zgodovinski roman. Bekim Sejranović je pisal roman o svoji usodi. Napisal jih je kar nekaj.

 

Ker pa takšnega romana niso napisali, bi bilo delikatno, če bi o svojih doživetjih na meji molčali v času njegove smrti. Pač niso šli ven iz avtobusa in konec. Pa vendar je to nekoliko preveč mučno, da bi ostalo le posmrtna anekdota, s katero potrjujemo, kako žalostni da smo. Ne gre za žalost, ampak za razliko med zgodovino in usodo, ki nastane, kadar ne premakneš riti, ko gledaš skozi avtobusno šipo.

 

Roman Nikjer, od nikoder je prinesel zgodbo o otroštvu in reški mladosti, zgodbo o smrti in dozorevanju skozi smrt, v resnici pa je bil to roman o pridobivanju pogojev za eksil, emigracijo, izginotje. Bekim je imel to nezaslišano nesrečo, ki je resnično zrasla do usode, da se je njegova biografija ujela z zgodovino, družinske okoliščine z družbeno-političnimi okoliščinami. Starša sta se mu ločila, šla sta živet na dva zelo oddaljena kraja, njega pa pustila babici in dedku. Toda na žalost imajo starši, kot hrvaški pisci, neke vrste vest, zaradi katere ga nista čisto zapustila, ampak sta upravljala z njegovim življenjem tako, da ni bil ne tu ne tam. Živi v Brčkem, pa v Bosanski Gradiški, srednjo pomorsko šolo obiskuje v Bakru, potem študira na Reki. Na Kvarnerju je preživel ključna leta za formiranje življenja, se tu nekako uspel fiksirati in fokusirati, tako v fizičnem kot metafizičnem pomenu, saj so se mu dotlej tla nenehno izmikala pod nogami. Na Reki si je ustvaril glasbeni, literarni in politični okus – in postal, kar je. Potem pa mu je dekan fakultete, na kateri je študiral, ko se je poskušal vpisati na tretji letnik kroatistike, z nasmeškom dejal: »Hja, ne morete se kar tako proglasiti za Hrvata.«

 

Sledili so romani Lepši konec, Sandale, Tvoj sin Huckleberry Finn in žanrsko nedoločljiva knjiga Dnevnik nekega nomada. V njih je pravzaprav nadaljeval, kar je začel v Nikjer, od nikoder in kar je zanj bilo višje in večje od književnosti. Ali pa je, morda, ravno to bila književnost, njen edini smisel. V teh nekaj knjigah so Bekimov dom, njegova biografija, potni list za prehod hrvaško-slovenske meje, njegova identiteta. Njegov talent je bil lep in razkošen, kot pri antičnih junakih se mu je duša zrcalila v liku in pojavi, in ne le, da je vedno pisal samo o tistem, kar mu je bilo usodno pomembno, ampak je v teh knjigah sestavljal sebe. V zadnji, Dnevniku nekega nomada, je pisal o knjigah, ki so mu bile pomembne in ki jih je bral, živeč v stalnem premikanju. Bil je eden tistih svetih ljudi, katerih spomini niso le posledica fizičnih občutij. Zanj velja tisti stavek Georgija Gospodinova: »Branje ustvarja spomine.«

 

Bekim ni pil, žuriral, se drogiral, živel sto na uro, anekdotaril in se vseljeval kot podnajemnik v tuja življenja, v resnici ni počel prav nič od tega, na kar se po komemorativni logiki in logiki majhne in v osnovi nerazsvetljene skupnosti, zvaja javno spominjanje. Bil je resen in odgovoren človek, ki je pazil na to, da nikoli nikogar ne prizadene. Ukvarjal se je z lastnimi ranami, pisal o svoji bolečini, toda brez patetike, brez obtožb na račun sveta in, kar je za življenje in književnost najpomembnejše, brez kančka samopomilovanja. Navsezadnje se je njegov svet razporedil in razprostrl neverjetno fantastično in nadvse tragično. Reka, Banja Luka, Brčko, Zagreb, Ljubljana, Oslo, Norveška, Avstralija – vse to je bil po logiki družbeno-političnega, svetovnega in družinskega razsutja njegov ožji kraj. In v tem kraju ena plovna reka, dolga in široka kot Mississippi, ki ji je posvetil enega od svojih romanov, ta ista reka, ki ji je le nekaj let prej Edo Maajka posvetil nekatere od svojih najpomembnejših pesmi. Ne samo zaradi nje, ne samo po tem kotičku kraja, temveč tudi po usodi in načinu, je prav on njegov najbližji sorodnik v tem jeziku in kulturi.

 

Bil je vljuden in ni maral Knausgaarda. Seveda ga je bral v norveškem izvirniku in zato vedel o njem, česar jaz ne vem, a tudi mimo tega je obstajal še en pomemben razlog, zaradi katerega on ni mogel marati tega zame pomembnega pisatelja: kar je za Bekima usoda, to je za Knausgaarda življenje, to je za Knasugaarda vsakdan. Ta pa je, kot zgodovina, s katero, zroč skozi avtobusno šipo, živijo hrvaški književni reprezentantje v nogometu, ne samo manj od usode, temveč je po svoje celo nedostojen književnosti, kakršno je pisal Bekim Sejranović. Ali kakršno je bil primoran pisati. Iz njegove perspektive je Knausgaard iz neresnih razlogov pisal neresno prozo.

 

Bilo je to eno zadnjih let, morda celo zadnje sploh mojega sodelovanja v javnih ceremonijah. Pozneje je to postala lokalna in nacionalna predstava, za lokalno mladino in nerealizirane mučenike. Privolil sem, da bom selektor za Hrvaško – in sem izbral tudi Bekimovo knjigo, kot svojo prvo izbiro. Tedaj ni bil znan, ni pripadal, bil je dvojni eksilant, vedno pa se o nekaterih meni ali celo sami menijo, da morajo dobiti nagrado, ali pa so tisto sezono kandidati za nacionalne klasike. Sam sem se zanesel na uvodoma omenjeno trojico, posebej na Kovača. Ni bil strog človek, niti ni imel misije, da bi popravljal nepopravljivo. Zato pa je Kovač bral. In se je zgodilo.

 

Vem, da je bil na koncu ljubljen. To je najpomembnejše: na koncu biti ljubljen. Po koncu, po njem, onstran kakofonije in hrupa virtualnega facebook-pogreba, so se dogodile tudi posmrtne časti, ki so po slogu in vsebini merilo književne veličine pisca kakor tudi tistih nekaj njegovih resničnih bralcev, vključno z Mirkom Kovačem. Najprej je bosansko-hercegovska veleposlanica v Pragi spustila zastavo na pol droga, kar je izzvalo bes v sarajevskem ministrstvu, še posebej pri hrvaškem predstavniku v tej ustanovi. Razumljivo, saj je Bekim Sejranović po spletu založniških, družbenih in književnih okoliščin pred vsemi drugimi svojimi pripadnosti – hrvaški pisec. V tej spuščeni zastavi in tem provincialnem besu se je metaforično in simbolično zgostila temeljna identitetna Bekimova književna tema.

 

Tiste za tri številke prevelike hlače so bile pa dedkove. Oblekel jih je samo za to priložnost. To ni bilo oblačilo, to je bilo njegovo življenje. Vse bilo je življenje.

 

Objavljeno 30. maja 2020 v sobotni prilogi Magazin zagrebškega Jutarnjega lista. Hrvaški izvirnik dostopen na https://www.jutarnji.hr/komentari/pise-miljenko-jergovic-bekim-sejranovic-i-razumijevanje-granice-koja-je-prosla-izmedu-nas/10355578/ Prevedel Stojan Pelko.

Comments are closed.