Volitve in parlamentarizem

Videli smo, da volitve ne izražajo ali predstavljajo subjektivnosti ljudskega gibanja, temveč mu prej nasprotujejo v korist stabilnosti države. Tisti, ki so egiptovska in tunizijska gibanja pojasnjevali kot izraz nečesa, čemur pravim »želja po Zahodu«, trdijo nasprotno. Ves čas so namreč govorili, da je pričakovan razplet protestov izvedba »demokratičnih« volitev. Če verjamete v vizijo sveta, po kateri si vesoljno človeštvo želi le harmoničnega skladja med tržnim gospodarstvom (blagoglasno ime za kapitalizem) in demokracijo (lepozveneče ime za parlamentarno Državo), tedaj se mora zrušenje despotske države – padec »tirana« – dovršiti s pravno državo, ki svojo legitimnost črpa prav iz rednih volitev.

 

Po splošnem prepričanju so bile volitve v Tuniziji in Egiptu v osnovi regularne. A ugotavljam, da naši zahodni demokrati, predvsem intelektualci strogo republikanskega in močno laičnega prepričanja (zanje je to itak ena in ista reč), niso zadovoljni. Goreče so si želeli volitev – toda volitev, ki bi prinesle le tisto, kar je v njihovih očeh »dober« rezultat. Radi imajo svobodne volitve … da izvolijo tiste, ki jim ugajajo, ne pa groznih islamistov. Radi bi imeli maslo in še denar zanj! Če si nekdo res želi volitev, mora biti pripravljen priznati večino, ki iz njih izide. A oni priznajo le pravo večino! Ko opazujemo njihove reakcije, se celo sprašujemo, ali se morda pri tistih, ki so tako občudovali »arabsko pomlad«, ne poraja nekakšna tiha nostalgija po nekdanjih diktatorjih, ki so vsaj znali brzdati islamiste …

 

Islamisti na veliko dobivajo volitve. In kaj vam je početi, gospodje demokrati? Muslimanski bratje, ki so jih zadnja leta krvavo zatirali, so malo zadihali, se organizirali – in glej, glej, ljudje volijo zanje. Sprijaznite se vendar, hudiča! Sam imam vso pravico ta rezultat šteti za zoprnega, ker pač na splošno ne občudujem volilne procedure, zato sem že od prvega dne navajal utemeljene razloge proti izvedbi teh volitev. Vedel sem – in o tem pisal pred volitvami – da se, če bodo aktualni oblasti dali izpeljati volitve, obeta zmaga konzervativnih in proti-revolucionarnih strank, ki so v tej državi pač zmerni muslimani, kakor so pri nas bile in so še krščansko-demokratske stranke. Ker sem realno na strani revolucionarjev, se pač pritožujem tako nad volitvami kot nad njihovim izidom. Tistim, ki so na vsak način hoteli volitve, pa odrekam pravico, da se pritožujejo, ker so ljudje volili, kakor so volili. Ne moremo v isti sapi imeti »svobodnih volitev« in vnaprej predpisanega rezultata.

 

Resnica je, da razen lokalnim konzervativnim silam nikomur ni bilo zares do volitev, vendar pa te samo zato, ker so jih dolgo časa zatirale vojaške diktature, niso nič manj proti-ljudske in proti-revolucionarne. Vojska se je oprla nanje, da bi kot manjše zlo izvedla tokratne volitve. Mladi aktivisti gibanja si volitev upravičeno niso želeli, saj navsezadnje volitve služijo le temu, da razdrobijo aktivno ljudsko voljo, jo razdelijo, ošibijo in pokažejo, da je – kot vsako res politično gibanje – v manjšini. Tudi zahodni »demokratični« voditelji si volitev niso prav posebej želeli, saj so nekdanji diktatorji v resnici izvajali njihovo politiko. Prav njih so desetletja podpirali s krediti, prodajo orožja in tajnimi svetovalci. In tudi naša intelektualna srenja si ni preveč želela volitev, saj bi jih kaj lahko dobili grozni »islamisti«, ljudje s tančicami in burkami, ki molijo na pločnikih in jedo halal meso. (Laičnega intelektualca in Marine Le Pen druži prav  ta skupna groza nad tem, da nekdo moli na pločniku in je hallal meso, bog ve zakaj!)

 

Da se lahko besni demokrati v zadnjem trenutku pred svobodnimi volitvami zatečejo k vojaški diktaturi, sploh ne preseneča. Za to obstaja srhljiv precedens: podpora zahodnega javnega mnenja vojaški razveljavitvi volitev v Alžiriji, razveljavitvi, ki je privedla do večletne grozljive državljanske vojne in do desetin tisočev mrtvih. Alžirija si še ni opomogla od te travme. Zahodne sile in naši laični intelektualci so množično odobravali vojaški udar, ki je »islamistom« prepovedal priti na oblast, četudi so dosegli večino na volitvah, ki so bile po prepričanju vseh regularne. Prizadeti islamisti so razumno sklepali, da jim ne preostane drugega kot oboroženi boj. Navsezadnje jim druge izbire tudi res niso dali.

 

Končno lahko v treh točkah povzamemo prevladujoče javno mnenje tako v medijih in vladah kakor tudi v duši laičnih demokratov:

 

  1. Volitve so absolutno nujne.
  2. Nujno je, da ljudje volijo prav.
  3. Če ljudje ne volijo prav, je bolje, da ni volitev.

 

Zadnja točka zanika prvo s posredovanjem druge.

 

(…)

 

Vzemimo to zares in sklenimo, da je propaganda za demokracijo in svobodo izjemno omejena. Omejuje jo gotovost, da tisto, kar bo iz nje izšlo, ne bo v nasprotju z njenimi zelo natančnimi in zelo ozkimi pravili. Temu bi lahko ironično rekli »parlamentarni totalitarizem«. Prednost tega bistroumnega nesmisla je, da sprevrne splošno sprejeto nasprotje med totalitarizmom in demokracijo. Vidimo lahko, da volitve v krizi – a prav v krizi najbolje vidimo resnico stvari – niso nobeno brezpogojno polnomočje, ki bi ga dobila množica. Volitve niso nikoli neomejena vaja v »suverenosti« ljudstva. Dejansko je jasno, da so dopuščene zgolj kot represivno orodje, kakor smo videli zgoraj, predvsem pa pod pogojem, da je izid na nek način preddoločen. Volitve so državni postopek pod predpostavko soglasja, ki je omejeno glede vsebine (in ne samo forme), njegovi parametri pa izjemno strogi. Danes denimo ne morete voliti tako, da bi volitve prinesle ljudsko voljo, ki bi temeljito ogrozila tržno logiko. S tem, ko so evropske sile enotno in prezirljivo zavrnile predvideni grški referendum o nepriljubljenih ukrepih privatizacije, občutnem zmanjšanju plač in drugih izničenjih vseh socialnih postopkov zaščite ljudi, so to več kot nazorno pokazale.

 

Da bi razumeli meje, ki jih volilni postopki postavljajo domnevni »suverenosti ljudstva«, je treba pojasniti sodobno dispozicijo politik.

 

Politika ima vedno tri sestavine: 1) množico ljudi, z vsem, kar počno in mislijo: imenujmo jo »ljudstvo«; 2) različne bolj ali manj čvrste kolektivne tvorbe (organizacije, združenja, sindikate in stranke); 3) končno, organe oblasti države, katerih del tvorijo tudi organi ekonomske moči, množica tistega, kar danes imenujemo z izrazom »odločevalci« – in od katerih mnogi niso bili izvoljeni, razen kolikor so jih morebiti izvolili njihovi delničarji.

 

Politika vedno pomeni slediti ciljem z artikulacijo teh treh elementov. »Klasično« (kolikor se nanj že dve ali tri stoletja sklicujejo vsa pojmovanja politike) pojmovanje pravi, da obstaja med ljudstvom mnoštvo teženj, povezanih z družbenim statusom (marksisti bi rekli: razredom), s kulturami, generacijskimi pojavi, poreklom itd. Ljudstvo je torej bolj ali manj homogeno mnoštvo, ki ga prečijo razlike. Zato so tudi cilji, ki jim sledijo različni sestavni deli ljudstva, različni. Enako velja za politike, pač glede na to, ali bolj cenijo homogenost ali heterogenost tega mnoštva. Tako bo nacionalistično razposajena ali fašistoidna politika privilegirala homogenost ljudstva (ljudem, ki v njihovih očeh »niso isti«, pa grozi, da bodo izginili); nasprotno pa bo bolj marksistična politika vztrajala na odločilni naravi razrednih razlik.

 

Konstitutivne težnje ljudstva so virtualno ali realno zastopane v organizacijah. Ta druga raven vedno obstaja, četudi so organizacije zatirane ali prepovedane. Med njimi bomo »stranke« imenovali tiste organizacije, ki se predstavljajo kot sposobne zasesti državno oblast. Cilji teh strank se torej razlikujejo glede na težnje, ki lahko obstajajo na prvi ravni, ravni realnega ljudstva.

 

Lenin je vse to povzel s formulo, ki jo je razglasil za »abc marksizma« (mimogrede, učinki te formule niso bili vedno najboljši): »Množice se delijo na razrede, razrede predstavljajo stranke, stranke vodijo vodje.«

 

Znotraj tega formalizma poznamo v sodobnem svetu štiri prevladujoče politične usmeritve, ki jih lahko po vrsti imenujemo revolucionarna, fašistična, reformistična in konzervativna.

 

Revolucionarne in fašistične usmeritve druži prepričanje, da konflikt strank glede vprašanja državne oblasti teži k nasilju, se pravi, da se ga ne da normirati ali omejiti zgolj z ustavnimi oblikami. Celo kadar ga uporabljata, omenjeni usmeritvi zatrjujeta, da ostajata izven uveljavljenega državnega soglasja. V njunem končnem pojmovanju države ima stranka poslanstvo za vedno okupirati celoto države, zato se je ne da omejiti le na možno soglasno varianto njene začasne zasedbe. Tako fašistična kot revolucionarna usmeritev neposredno podredita državo svojim lastnim ciljem, kar predpostavlja neogibno stopnjo nasilja. To dejansko pomeni, da v svojem pojmovanju države nista pripravljeni upoštevati ciljev, ki so v protislovju z njunimi, celo tistih ne, ki so zgolj različni od njunih. Tako za revolucionarja kot za fašista ni politika drugih nikoli nič drugega kot politika, proti kateri se borita in s katero nista nikoli pripravljena deliti oblasti.

 

Tudi reformno in konzervativno pojmovanje v temelju druži skupna točka: obe trdita, da njun konflikt lahko ostane znotraj ustavnih meja, ki ju družijo. V nadaljevanju bomo videli, za kakšno ceno.

 

V sodobni zgodovini se vsa štiri pojmovanja strinjajo okrog ene točke: da bi država lahko bila figura v politični igri glede na cilje, ki jih vsako od pojmovanj zasleduje, morajo kolektivni interesi biti reprezentirani, predstavljeni. In predstavništvo privzame temeljno obliko stranke. Kompetenca za vodenje države, značilne za stranko, se predstavlja v organizirani obliki domnevnega predstavništva, zastopstva ljudskih interesov. Videli smo, da sam Lenin potrjuje to idejo.

 

To predstavništvo je lahko povezano z volitvami, ni pa nujno: fašistična stranka se bo tako pretvarjala, da kar ona sama organizirano predstavlja nacijo na skoraj naraven način. Komunisti so onstran vsakih volitev vedno zatrjevali, da je njihova stranka stranka delavskega razreda. Fašistična ideja je torej, da Stranka neposredno predstavlja Nacijo na ravni Države, da je posredovanje med naravnimi interesi nacije (nacionalne »rase«) in podobo države, po kateri si prizadeva. Komunistična ideja skozi celo 20. stoletje pa je bila, da lahko Partija posreduje med notranjimi interesi delavskega razreda in univerzalnimi interesi, za katere bo poskrbela (socialistična) Država.

 

V okviru volitev se strankarska propaganda vedno trudi tiste, ki jih predstavlja, predstaviti kot nosilce interesov večine. Četudi je stranka predstavništvo posamične klientele, se lahko predstavlja le tako, kot da reprezentira interese kar največjega števila. Gre torej za to, kako v tej tesni igri prvo točko skriti za drugo. A vedno je mogoče zaznati simptomatične indice, kjer se igra reprezentacije dialektizira, se pravi trenutek, ko se partikularnost razkrije skozi domnevno univerzalnost.

 

V naših državah je moderna oblika ideje predstavništva parlamentarizem, njegovo ideološko ime pa demokracija. Po svoje je absurdno, da politični sistem, v katerem živimo, imenujemo demokracija. »Demokracija« pomeni »oblast ljudstva«, se pravi, maksimalno udeležbo zaposlenih pri političnih odločitvah. A v naših državah je ta participacija izjemno šibka. Ko gre za strateške odločitve, ki zadevajo ekonomijo ali zunanjo politiko, je praktično nična. Več kot očitno živimo v oligarhičnem sistemu, ki ga sestavlja mešanica »odločevalcev«, od katerih so eni izvoljeni, drugi samooklicani, tretji pa na odločilnih tehničnih oblastnih mestih, pa naj gre za vojaške oblasti, finance, medije … Ti odločevalci obvladujejo vrhove družbe, kupili so vse dnevnike, financirajo stranke itd. Na ravni besed je torej razumno reči, da je režim parlamentaren ter da je njegov način predstavljanja, njegova ideologija, da se razglaša za demokratičnega. Pri tem moramo dopustiti, da »demokratičen« pomeni v drugih kontekstih še veliko drugih reči, vključno s tem, da v okoliščinah, kjer obstaja politika množice, lahko pomeni tudi realno oblast ljudstva.

 

Splošna ideja parlamentarizma je enostavna: organizirati predstavništvo na vseh ravneh s pomočjo volilnega mehanizma. Da bi to storili, se lahko težnje, prisotne med ljudmi, svobodno organizirajo: to je svoboda združevanja. Lahko zatrjujejo, da je to kar počnejo in obljubljajo sami, čudovito, kar počnejo in govorijo drugi pa ničvredno: to je svoboda prepričanja ali propagande. Obstaja pa en impliciten pogoj: če katera od teh združb meri na državno oblast, če je torej stranka, če namerava biti neposredno predstavljena v državi, tedaj mora: a) oznaniti, katero skupino predstavlja; b) pristati na soglasje, ki ga implicitno predpisuje država. Drugače povedano, zagotavljati mora, da v primeru, če ji uspe priti na oblast, ne bo počela ničesar bistveno drugače kot je bilo prej. To je pogodba. Postane torej tisto, čemur rečemo »vladna stranka«. Druge, manjše parlamentarne stranke, so bolj skupinice za pritisk, ki so pripuščene k volitvam le toliko, da oslabijo drugo, nasprotno vladno stranko.

 

Temeljno parlamentarno pravilo, da ne bomo spreminjali ničesar bistvenega, če pridemo na oblast, je povsem razumljivo: le zakaj bi sila, ki zaseda oblast, pristala na to, da jo zapusti, če bo vendar namesto nje prišla sila, ki bi počela nekaj povsem nasprotnega njenim interesom? Cilj je, da politična nasledstva ne pripeljejo do državljanske vojne. Kar je, nenazadnje, najbolj razumen argument v prid parlamentarizma. Vsekakor boljši od tega, da se pretvarjamo, da gre za oblast ljudstva oziroma demokracijo – kar je ravno čisti ideološki dozdevek.

 

Parlamentarizem predpostavlja, da organiziramo soglasje, ki bo poenotilo reformiste in konzervativce ter na robovih izločil fašiste in revoluconarje. Za to pa je potreben še tretji člen, mogočni pogodbeni skupni temelj, zunanji obema glavnima silama. In v naših družbah je jasno, da je ta temelj sam kapitalizem. Svoboda podjetništva in neomejenega bogatenja, spoštovanje lastnine, vojaška podpora donosnim ekspedicijam, zaupanje v banke, suverenost trgov, pravica velikih zasebnih družb, da si kupujejo vse oblike propagande – takšna je matrica konsenzualnih »svoboščin«. To matrico »vladne stranke« molče spoštujejo.

 

Imamo torej zelo subtilno igro, kar zadeva predstavništvo. V grobem se dve vladni stranki v sodobnih modernih družbah predstavljata kot bi imeli različni predstavniški funkciji: ena si prizadeva predstavljati interese revnih, delavcev, svobodnih intelektualcev, uslužbencev in funkcionarjev, druga pa hoče biti glas globoke province, lastniških kmetov, malih trgovcev, dediščine, družine, zdravnikov, notarjev itd. Pa vendar lahko zadnje čase berete, da je »kriza politike« ravno v tem, da te predstave niso dovolj razlikovane. Razlog je ta, da si tako ena kot druga vladna stranka, tako levica kot desnica, prizadevata predstavljati predvsem srednji sloj, ki je postal univerzalni družbeni zastavek. Prav ta edini zastavek precej komplicira celo volilno komedijo.

 

Priznajmo, da vsa vprašanja, o katerih razpravljata vladni stranki, niso nujno nepomembna. A morajo biti takšna, da ostajajo znotraj predpisanega soglasja in pustijo nedotaknjen njegov materialni temelj, kapitalizem, katerega jedro je zasebna lastnina in ključna legitimnost osebnega bogatenja ter družinskega nasledstva. Kot je nekoč dejal Jospin: »Ne bomo se vračali k administrirani ekonomiji.« Levica tako prostodušno priznava, da je zasidrana na desni.

 

Volilni mehanizem tako na drugi ravni, ravni strank, predlaga razlikovane predstave, medtem ko se na tretji ravni, oblasti države, znajdemo v povsem nerazlikovani sliki. Država kot taka dejansko predstavlja globalne interese gospostva kapitala. Vladne stranke so posledično primorane, da so na tretji ravni, ki je ravno raven vseh njihovih sanjarij, politični dejavniki ene in iste zadeve, na drugi ravni, ravni njihove propagande, pa politični predstavniki nečesa različnega. Politično predstavništvo je razcepljeno med identiteto in razliko. Prav to dela politično življenje v parlamentarizmu izjemno obskurno, nepregledno, labirintno. V isti sapi bi lahko rekli, da je ta ali ona stranka predstavnica interesov te ali one razlikovane skupine in – kakor je Marx dejal okrog leta 1840 – da je država sestavljena iz pooblaščencev kapitala.

 

Zato je neizpodbitno, da je v parlamentarizmu, v nasprotju z njegovo domnevno demokratičnostjo in antitotalitarizmom, politika v celoti podrejena državi. V njegovem ustavnem okvirju država predstavlja soglasje, katerega materialni temelj je kapitalistična ureditev proizvodnje, menjav in delitve dela. Prav to in edino to soglasje dela politični parlamentarizem možen. Ali poznamo eno samo državo, kjer bi deloval kolikor toliko resen parlamentarni režim, a bi ta ne bila tisto, čemur rečemo »razvita« kapitalistična država? Nobene. Temeljna povezava med razvitim kapitalizmom in parlamentarno obliko politike ne trpi nobene izjeme. Parlamentarizem namreč ponuja razvoju poslov kapitala maksimalno varnost. Dejansko je tista politična oblika, ki izključuje prelome, ki predpisuje kontinuiteto. To ne drži za diktature, ki se ne morejo delati, da so utemeljene na soglasju s predpostavljenim nasprotnikom. Ker nimajo druge vizije od poosebljenega perpetuiranja države, so izpostavljene nasilnim prevratom, kar je slabo za posle. Zato so dobre le za polkolonialna območja, kjer je tisto, kar se godi ljudem, malo mar oblastnežem, če le lahko še naprej črpajo surovine, ali pa za obdobja pobesnele akumulacije kapitala, denimo nekoč v Koreji ali danes na Kitajskem, kjer je delovni režim blizu prisilnemu delu. Kjer pa imamo dober »srednji razred«, vzdrževan na stroške gospodarjev, je pokorna ponižnost parlamentarizma najboljše zagotovilo navidezne večnosti kapitalističnega družbenega reda.

 

S tega vidika je parlamentarizem temeljno imaginarna politika, fikcija; je politika, ki predlaga teatralizacijo političnega življenja (če ga pogledamo od blizu, je celo bližje komediji kot tragediji), s katero v resnici prekriva temeljno soglasje. Ta teater v prvi plan povzdigne drugotne razlike. Kadar je to preveč vidno (kadar komad ni dober, kadar, kot se zna zgoditi tudi v teatru, predstava »ne štima«), sistem zaškripa. Vzemimo na primer figuro »poslanske imunitete«, ki jo uživa tisti, ki je bil izvoljen. V tem trenutku mu je podeljen »kredit«, da res postane tisto, kar je govoril, da je – ko bi mu lahko za trenutek celo verjeli, da je njegova razglašena razlika res realna. Drugače rečeno, to je trenutek, ko smo udeleženi v teatralnosti, trenutek teatrske empatije (Brecht bi mu rekel ne-potujeni teater). A ta trenutek se hitro konča. Zakaj? Ker je imaginaren. In vstopimo v tisto, čemur pravimo »zloraba oblasti«, ki neposredno sledi imuniteti, ko kar naenkrat vidimo obžalovanja vrednega igralca, lažno vlogo, umetno razliko. Prepoznamo prevaro, uvidimo napake, in začnemo žvižgati delu, kar je skoraj tako zabavno, vsekakor pa enako neuporabno, kot če se z njim identificiramo. Kar je treba razbrati, je, da vse to – očaranost, razočaranje, žvižgi – v temelju prav nič ne prizadene parlamentarizma, ki je najbolj  prilagodljiva in najbolj odporna figura moderne politike, v organski zvezi z aktualno fazo kapitalističnega razvoja. (…)

 

Vidimo torej, da moč parlamentarne politike izhaja iz njene sposobnosti, da zakrije načelo lastne kontinuitete, se pravi načelo prepovedi prelomov, s pomočjo fikcije zaporednih razlik. Identiteta je (re)prezentirana kot razlika. To je dialektični vidik parlamentarizma. S tega vidika njena osnovna kategorija, še posebej v Franciji, ni demokracija, temveč kar kategorija »levice«. Levica je tista, ki obljublja razliko, a kaj, ko je – kot junakinja Claudelove drame Mesto »obljuba, ki je ni moč držati«. Levica je ključno načelo parlamentarnega režima, saj prav ona drži pri življenju nenehno oživljano prepričanje, da je kljub vsemu identiteta vendarle razlika: da obstaja priložnost za razliko v sami identiteti. To je velika moč. A ta velika moč izhaja predvsem iz tega, ker se do danes ni uspelo vzpostaviti nobeni politiki preloma, vsaj ne v naših krajih. Globinski razlog za to je, da so vse politike preloma ostajale znotraj klasične vizije politike. Povečini so ostajale notranje pojmu predstavništva kot pogoju udeležbe ali dostopa do oblasti države. In prav v tem je problem. Ali zmoremo predlagati takšno artikulacijo treh izrazov – ljudstva, organizacij in Države – da ta ne bo ujeta v mehanizme reprezentacije? Vstaje, katerih del smo, vsekakor niso reprezentacije. Množična demonstracija, vstaja, je, kar je, in črpa svojo legitimnost le iz same sebe. Četudi se ljudsko združevanje prepozna kot ljudstvo, Egipt itd., ne gre za mehanizem predstavništva. Veliko prej gre za mehanizem odtrganja, za metonimijo, če naj si izposodimo izraz iz retorike: gre za del, odtrgan od splošne množice, ki pa po svoje velja za celo to splošno množico.

 

Hkrati lepo vidimo, da si ne znamo zamisliti stabilnega trajanja take metonimije. Ljudskemu »odtrganju«, ki zaseda svoje kraje, jih gradi in brani, je usojeno, da v danem trenutku povzame splošno kompozicijo. Odtrgano ne more ostati odtrgano. Medtem ko poslanec, predstavnik, ravno ne sanja o nobeni drugi prihodnosti kot o tem, da ostane poslanec.

 

Odpiram oklepaj o točki, o kateri je pogosto govora na obrobju volilne procedure. Mnogi mislijo, da je mogoče demokracijo izboljšati s tem, ko rečejo »en sam mandat, nato pa mandatarja zamenja nekdo drug«, »brez veriženja mandatov«, predlagajo celo »žreb zastopnikov« itd. Gre za čisto  neumnost, saj bi tako izpolnili kar najbolj zavržne želje vladajoče oligarhije. Ta ideja reprezentacije ne upošteva dejstva, da na noben način nismo v demokraciji: sprejemanje odločitev, ki bi imele smisel le v resnični demokraciji, je izjemno nevarno, kadar je položaj v resnici oligarhičen. Kar tvori moč politika v parlamentarizmu, ni povezano z veljavnostjo njegovega predstavniškega statusa, z dejstvom, da je »predstavnik ljudstva«, temveč z njegovimi izkušnjami, njegovim poznavanjem skrivnosti oblasti, s tem, da še kako dobro ve, da diskutira v oligarhičnem okvirju in da se mora torej preizkusiti v soočenju z izjemno močnimi ljudmi, ki jih ni nihče izvolil in ki zastopajo le svoje privatne interese. Župan velikega mesta mora znati diskutirati s krajevnimi kapitalisti, odločevalci, mora se znati pogajati za pogodbe, rokovati z milijoni itd. Če bodo vsi vedeli, da bo izginil že na naslednjih volitvah, ste lahko prepričani v oligarično oblast v čisti obliki. Veliki režeči barbari lokalnega kapitala bodo vzeli stvari v svoje roke in izvoljeni bo le še statist. V parlamentarnem režimu morajo politiki biti izurjeni profesionalci. Delati iz njih poljubne državljane je oslarija. Če hočete biti resen zagovornik parlamentarnega režima, morate zahtevati, da imajo predstavniki vsaj toliko privilegijev kot prvouvrščeni na borzi. Da bi bili politični voditelji asketi in brezimni predstavniki ljudstva, je zame sprejemljivo le, če je dominantna politika komunistična. V parlamentarnem režimu pa morajo imeti tudi predstavniki šoferja in velike limuzine, saj bodo sicer videti prav bedni in nemočni nasproti ljudem, ki so podedovano bogatejši, spretnejši in bolje podučeni v vseh skrivnostih realnih poslov.

 

Ker služi kot krinka razvitega kapitalizma, je parlamentarni režim notranje korumpiran. Ne gre za vprašanje osebne poštenosti ljudi. Neodvisno od škandaloznih korupcij posameznikov je pooblaščenec kapitala, kateregakoli že, notorično korumpiran. V uprizoritvi korupcije, ki nam jo tu in tam naklonijo, se lotijo vzorčnega primera osebne korupcije in kaznujejo posameznika rekoč: naša strogost je dokaz obstoja vrline. A v resnici to ne dokazuje prav ničesar. Korumpiranec bo žrtvovan razliki, da bi se lahko nadaljevala identiteta – namreč režim kronične korupcije, značilen za kapital. To je subjektivna korupcija, ki je navsezadnje lahko mentalna korupcija povsem poštenega tipa, ki pa je, kolikor služi konsenzualni mašineriji, notranje korumpiran, četudi ne prejme niti centa več od svoje uradne plače. Tega mu celo ne moremo očitati: kaj pa navsezadnje sami storimo, da bi bilo drugače? Nič posebnega. Parlamentarni režim še naprej uživa ugled, ki ga nihče ne zanika. Dokler bosta komunistična hipoteza oziroma njen ponovni začetek ostala tako šibka, bo korupcija normalna sila. Kapitalizem ima namreč enega samega nasprotnika, katerega zgodovinsko ime je ravno – komunizem.

 

Če naj napredujemo v smeri, katere možna znamenja so besede »komunizem«, »enakost«, »emancipacija«, se je treba držati kolikor je le mogoče proč od parlamentarnega dozdevka. Ker je v skrajni konsekvenci sleherna odločitev osebna, lahko začnete s tem, da nikoli ne volite. A ta negativni pogoj je le šibak začetek. Drugi imperativ je, da se je treba ponovno lotiti artikulacije treh ravni, ki sem jih že razločil (ljudstvo, organizacija, Država), upoštevaje prav krizo te artikulacije. V tej, ki jo trenutno izkušamo, imamo na prvi ravni, ravni množične ljudske eksistence, doslej nevidene vstaje (kakršnakoli bo že njihova usoda). Na drugi ravni imamo krize razlike (na ravni organizacij ne znamo več misliti učinkovite razlike) in krizo forme-stranke, ki je sama močno odvisna od velikih zagat politične funkcije reprezentacije. Končno, na ravni parlamentarne države, je tisto, kar skrivno jamči njeno kontinuiteto, se pravi njena identiteta, vedno bolj očitno. Vse to postopoma v krogotok štirih politik ponovno uvaja možnost skrajnih figur: plazeči se fašizem preganja konzervativizem, vstajenje komunistične ideje terorizira reformizem. Zato se začenja težavno in težko obdobje ponovne vpeljave realnih razlik znotraj politične igre. Prav to trenutno preganja tisti del sredinskega mnenja, ki misli, da kriza favorizira ekstremizme oziroma prinaša veliko tveganje »populizma«.

 

Nenavadna beseda, ta »populizem«. Nenavadna zaradi njene negativne obarvanosti: mar ni tako, da bi moral biti dober demokrat že po naravi populist, če z »demokracijo« razumemo oblast ljudstva? A dobro vemo, kaj to v resnici pomeni. Če je kapitalistična podstat preočiten kraj vseh nizkotnosti, tedaj je demokratična fasada soglasja ogrožena, ljudje pa bi lahko pomislili, da je sistem le varljivo demokratičen in da jih v resnici ne predstavlja; še več, da jim je celo sovražen. Tedaj pa se tisto, kar v parlamentarnem sistemu – v posvečeni obliki izmenjave – povezuje konzervativno desnico z reformistično levico, poruši, srednji razred izgubi orientacijo in tvega, da bo ali  glasoval za skrajno desnico (kar pripravlja islamofobija mnogih njegovih članov) ali pa kolaboriral – kar je z vidika konsenza glede »svobodne tržne ekonomije« gotovo še huje – z renesanso komunizma.

 

Prevedeno po: Alain Badiou, Sarkozy: pire que prevu. Les autres: prevoir le pire, Lignes, Pariz, 2012 (II. poglavje: »Vote et parlementarisme«, str. 29-55).

Prevedel Stojan Pelko.


Comments are closed.